Upanje je druga od treh teoloških vrlin; druga dva sta vera in dobrodelnost (ali ljubezen). Kot vse vrline je tudi upanje navada; tako kot druge teološke vrline je tudi Božji dar po milosti. Ker je teološka krepost upanja kot predmet združevanja z Bogom v pokopu, rečemo, da gre za nadnaravno vrlino, ki je za razliko od kardinalnih vrlin očitno ne morejo izvajati tisti, ki ne verujejo v Boga. Ko na splošno govorimo o upanju (kot v "upam, da danes ne bo deževalo"), mislimo zgolj na pričakovanje ali željo po nečem dobrem, kar je precej drugačno od teološke vrline upanja.
Kaj je upanje?
Jedrnat katoliški slovar upanje določa
Teološka vrlina, ki je nadnaravni dar, ki ga je podaril Bog, s katerim lahko zaupate Bogu, bo podelila večno življenje in sredstva za njegovo zagotovitev. Upanje je sestavljeno iz želje in pričakovanja, skupaj s prepoznavanjem težav, ki jih je treba premagati pri doseganju večnega življenja.
Tako upanje ne pomeni prepričanja, da je odrešenje enostavno; pravzaprav ravno obratno. Imamo upanje v Boga, ker smo prepričani, da odrešenja ne moremo doseči sami. Božja milost, ki nam jo je prosto dodelila, je potrebna, da lahko naredimo tisto, kar moramo storiti, da dosežemo večno življenje.
Upanje: Naše krstno darilo
Medtem ko teološka vrlina vere običajno pred krstom pri odraslih, upa, kot je povedal Fr. John Hardon, SJ, ugotavlja v svojem Sodobnem katoliškem slovarju, je "sprejet ob krstu skupaj s posvečujočo milostjo." Upanje "si človeka želi večno življenje, ki je nebeška vizija Boga, in daje zaupanje, da bo prejel milost, potrebno za dosego nebes." Medtem ko je vera popolnost intelekta, je upanje dejanje volje. To je želja po vsem, kar je dobro, kar je, za vse, kar nas lahko pripelje k Bogu, in s tem, medtem ko je Bog končni materialni predmet upanja, lahko druge dobre stvari, ki nam pomagajo rasti pri posvečenju biti vmesni materialni predmeti upanja.
Zakaj imamo upanje?
V najosnovnejšem pomenu imamo upanje, ker nam je Bog podelil milost, da imamo upanje. Če pa je upanje tudi navada in želja ter vneta vrlina, lahko upanje očitno zavrnemo s svojo svobodno voljo. Odločitev, da ne zavrnemo upanja, pomaga vera, s pomočjo katere (po besedah očeta Hardona) razumemo "Božjo vsemogočnost, njegovo dobroto in zvestobo temu, kar je obljubil." Vera izpopolnjuje intelekt, ki krepi voljo do želje predmeta vere, kar je bistvo upanja. Ko smo enkrat v posesti tega predmeta, kar je, ko smo enkrat vstopili v nebesa, upanje očitno ni več potrebno. Tako svetniki, ki bodo v naslednjem življenju uživali v blaženi viziji, nimajo več upanja; njihovo upanje se je izpolnilo. Kakor piše sveti Pavel, "Ker nas upanje rešuje. Toda upanje, ki se vidi, ni upanje. Kajti človek vidi, zakaj se nadeja?" (Rimljanom 8:24). Prav tako tisti, ki nimajo več možnosti za zedinjenje z God, to je, tisti, ki so v peklu can, nimajo več upanja.
Vrlina upanja pripada samo tistim, ki se še vedno borijo za popolno združitev z God men in ženskami na tej zemlji in v Čistilišču.
Upanje je potrebno za zveličanje
Čeprav upanje ni več potrebno za tiste, ki so dosegli odrešitev, in ni več mogoče za tiste, ki so zavrnili odrešitvena sredstva, je še vedno potrebno za tiste od nas, ki svoje odrešenje še vedno izvajajo v strahu in trepetu (prim. Filipljani 2 : 12). Bog daru upanja ne odstrani poljubno iz naših duš, mi pa lahko s svojim dejanjem uničimo ta dar. Če izgubimo vero, potem nimamo več razlogov za upanje ( tj. Vero v "Božjo vsemogočnost, njegovo dobroto in zvestobo temu, kar je obljubil"). Če tudi še naprej verjamemo v Boga, vendar dvomimo v njegovo vsemogočnost, dobroto in / ali zvestobo, smo padli v greh obupa, ki je nasprotje upanja. Če se ne obujmo v obupu, potem zavrnemo upanje in s svojim lastnim dejanjem uničimo možnost odrešenja.
