Lalla - znana tudi pod imenom Lalleshwari ali Lal Ded - je bila srednjeveška kašmirska svetnica in jogini, katere ljubezenske pesmi izražajo različne teme, ki so skupne nedvoumnim duhovnim raziskovanjem.
Tudi pesmi Lalla s so napolnjene s sklicevanji na tisto, kar v taoizmu imenujemo Notranja alkemija: preobrazbe telesa, uma in energije, ki so povezane z vadbo joge ali qigonga. Jezik, ki ga uporablja za opisovanje teh jogijskih izkušenj, je pogosto mešanica dobesednega in metaforičnega, kot ko opisuje, kaj bi taoistično besedilo verjetno označilo za spodnji danski or Snow Mountain:
V vaši medenici v bližini popka je izvor
številnih gibov, imenovanih sonce,
mesto žarnice.
Ko se iz tistega sonca dviga vaša vitalnost
greje
Vsake toliko časa se izrecno omenjajo izzivi, s katerimi se srečuje Lalla, saj je ženska. Veliko bolj pogoste pa so njene pesmi veselega veselja in ekstatične svobode, ko so presegle vse dualistične telesne razlike, tudi spol.
In kot bomo videli v naslednjih dveh pesmih - prevedel Coleman Barks in izsek iz Naked Song Lalla izraža z enako močjo in lahkoto kot Jnani in kot Bhakta. V enem trenutku z neusmiljeno jasnostjo pokaže na najglobljo, najbolj bistveno resnico; in v naslednjem trenutku (ali naslednji pesmi) zasledimo njeno zasukanje ekstatično, zgovorno voščeno z vdano vnemo.
Lalla The Jnani
V naslednji pesmi Lalla opisuje elightenment, povezano z Nirvikalpo Samadhi - Čista zavest, ki stoji sama, popolnoma brez fenomenalnih predmetov. Nič, razen Boga kot le doktrina je erodni Tao taoizma, o katerem ni mogoče govoriti. Njen opis tega, da ima no kategorij transcendence ali ne-transcendence, močno odmeva z budizmom in Madhamaka.
Razsvetljenje absorbira to vesolje lastnosti.
Ko pride do združitve, ni ničesar
ampak Bog. To je edina doktrina.
Za to ni besede, nobenega uma
da bi ga razumeli, brez kategorij
transcendence ali neprestopka,
brez zaobljube tišine, nobenega mističnega odnosa.
Ni Šive in ni Šakti
v razsvetljenje in če je kaj
ostaja, karkoli že je
je edino poučevanje.
Lalla Bhakta
V naslednji pesmi najdemo Lallo v bolj pobožnem razpoloženju, ki nas vabi v pogled na Sahaja Samadhija: na svet, ki nastaja kot čista dežela, kot kraj srečanja neba in zemlje, kot vrta Eden, sveti svet, Beseda postane meso. Vse to so različni načini nakazovanja na njeno v jasminovem vrtu, ki je v celoti prežet z vonjem večnega, v celoti uživa v plesu deset tisoč stvari (nenehno spreminjajoče se fenomenalne oblike) pregleden za Tao, Božansko, našo resnično naravo. Čeprav se zdi, da je tukaj (kot igriv videz kašmirskih pesnikov-joginijev), je resnica v tem, da je to s samo ta je v jasminovem vrtu nič več, nič manj.
Jaz, Lalla, sem vstopila v jasminov vrt,
kjer sta Shiva in Shakti vodila ljubezen.
Raztopil sem se v njih,
in kaj je to
zdaj?
Zdi se mi, da sem tu,
ampak res I m hodim
na vrtu jasmina.
