Kaj Biblija pravi o odpuščanju? Kar veliko. Pravzaprav je odpuščanje prevladujoča tema celotne Biblije. Vendar niso redki, da imajo kristjani veliko vprašanj o odpuščanju. Dejanje odpuščanja večini od nas ne pride enostavno. Naš naravni instinkt je, da se pri samo poškodbi umaknemo v samozaščito. Seveda se ne preplavljamo z usmiljenjem, milostjo in razumevanjem, ko smo se zmotili.
Je krščanski odpuščanje zavestna izbira, fizično dejanje, ki vključuje voljo ali je to občutek, čustveno stanje bivanja? Biblija ponuja vpogled in odgovore na naša vprašanja o odpuščanju. Oglejmo si nekaj najpogostejših vprašanj in ugotovimo, kaj Biblija pravi o odpuščanju.
Je odpuščanje zavestna izbira ali čustveno stanje?
Odpuščanje je izbira, ki jo naredimo. To je odločitev naše volje, motivirana z poslušnostjo Bogu in njegovim ukazom, naj odpušča. Biblija nas uči odpustiti, kakor nam je Gospod odpustil:
Med seboj se odpovedujte in odpustite kakršne koli pritožbe drug proti drugemu. Odpuščajte, kot vam je Gospod odpustil. (Kološanom 3:13, NIV)
Kako odpustiti, če se nam ne zdi tako?
Odpuščamo z vero, iz poslušnosti. Ker odpuščanje nasprotuje naši naravi, moramo odpuščati z vero, ne glede na to ali se počutimo ali ne. Zaupati moramo Bogu, da bo v nas opravil tisto delo, ki ga je treba narediti, da bo naše odpuščanje popolno. Naša vera nam prinaša zaupanje v Božjo obljubo, da nam bo pomagala odpustiti in kaže, da zaupamo v njegov značaj:
Vera prikazuje resničnost tega, na kar se nadejamo; je dokaz stvari, ki jih ne moremo videti. (Hebrejcem 11: 1, NLT)
Kako svojo odločitev za odpuščanje prevedemo v spremembo srca?
Bog časti našo zavezo, da ga bomo ubogali, in našo željo, da mu ugodimo, ko se odločimo odpustiti. Delo dokonča v svojem času. Odpuščati moramo še naprej z vero (svoje delo), dokler se v naših srcih ne opravi odpuščanje (Gospodovo delo).
In prepričan sem, da bo Bog, ki je v vas začel dobro delo, nadaljeval s svojim delom, dokler ne bo končno na dan, ko se bo vrnil Kristus Jezus. (Filipljani 1: 6, NLT)
Kako bomo vedeli, če smo res odpuščali?
Lewis B. Smedes je v svoji knjigi Oprostite in pozabite : "Ko krivca izpustite iz napačnega, izrezate maligni tumor iz svojega notranjega življenja. Zapornika osvobodite, vendar odkrijete, da je bil pravi zapornik sam. "
Vedeli bomo, da je delo odpuščanja popolno, ko bomo izkusili svobodo, ki je posledica tega. Mi najbolj trpimo, ko se odločimo, da ne bomo odpuščali. Ko odpustimo, nam Gospod osvobodi jeze, grenkobe, zamere in škode, ki nas je prej zaprla.
Odpuščanje je večino časa počasen proces:
Nato je Peter prišel k Jezusu in vprašal: "Gospod, kolikokrat naj odpustim bratu, ko greši proti meni? Do sedemkrat?" Jezus je odgovoril: "Povem vam, ne sedemkrat, ampak sedeminsedemkrat." (Matej 18: 21–22, NIV)
Jezusov odgovor na Petra jasno kaže, da nam odpuščanje ni enostavno. Ne gre za enkratno izbiro in potem avtomatično živimo v stanju odpuščanja. Jezus je v bistvu rekel: odpuščaj, dokler ne boš doživel svobode odpuščanja. Odpuščanje lahko zahteva celo življenje odpuščanja, vendar je to pomembno za Gospoda. Odpustiti moramo naprej, dokler se zadeva ne uredi v našem srcu.
Kaj če oseba, ki ji moramo odpustiti, ni vernik?
Poklicani smo, da ljubimo bližnje in sovražnike in molimo za tiste, ki so nas prizadeli:
"Slišal si zakon, ki pravi: Ljubi svojega soseda in sovraži svojega sovražnika. Toda rečem, ljubite svoje sovražnike! Molite za tiste, ki vas preganjajo! Na ta način se boste obnašali kot pravi otroci vaš oče v nebesih, ker daje sončno svetlobo tako zlim kot dobrim in pošilja dež po pravičnih in nepravičnih. Če imate radi samo tiste, ki vas ljubijo, kakšna nagrada je za to? Tudi pokvarjeni davkoplačevalci storite toliko. Če ste prijazni samo do svojih prijateljev, kako ste drugačni od vseh drugih? Tudi pogani to počnejo. Toda vi morate biti popolni, kot je popoln vaš oče v nebesih. " (Matej 5: 43–48, NLT)
Skrivnost odpuščanja izvemo v tem verzu. Ta skrivnost je molitev. Molitev je eden najboljših načinov, da v naših srcih porušimo steno neizprosnosti. Ko začnemo moliti za osebo, ki nas je zmotila, nam Bog daje nove oči, da vidimo in novo srce, ki bi skrbelo za to osebo.
Ko molimo, začnemo to osebo videti tako, kot jih vidi Bog, in zavedamo se, da je on ali ona dragocena za Gospoda. Tudi sami se vidimo v novi luči, prav tako krivi za greh in neuspeh kot druga oseba. Tudi mi potrebujemo odpuščanje. Če Bog ni odtegnil svojega odpuščanja od nas, zakaj bi odtegnili odpuščanje drugemu?
Ali je v redu, če čutimo jezo in želimo pravico do osebe, ki ji moramo odpustiti?
To vprašanje predstavlja še en razlog za molitev za osebo, ki jo moramo odpustiti. Lahko molimo in prosimo Boga, naj se spoprijema s krivicami. Lahko zaupamo Bogu, da bo presodil življenje te osebe, in potem bi morali pustiti to molitev pri oltarju. Jeze nam ni več treba prenašati. Čeprav je normalno, da čutimo jezo do greha in krivice, ni naša naloga, da v svoji grehi presojamo drugo osebo.
Ne sodite in ne boste sodili. Ne obsojajte in tudi ne boste obsojeni. Oprostite in odpuščeni vam bodo. (Luka 6:37, (NIV)
Zakaj moramo odpustiti?
Najboljši razlog za odpuščanje je preprost: Jezus nam je zapovedal odpuščanje. Iz svetega pisma se učimo v odpuščanju, da če ne odpustimo, tudi nam ne bo odpuščeno:
Kajti če odpustite ljudem, ko grešijo zoper vas, vam bo odpustil tudi vaš nebeški Oče. Če pa ljudem ne odpustite njihovih grehov, vaš oče ne bo odpustil vaših grehov. (Matej 6: 14-16, NIV)
Prav tako odpuščamo, da naše molitve ne bodo ovirane:
In ko stojite v molitvi, če se komu zavzemate, odpustite mu, da vam bo vaš nebeški Oče odpustil grehe. (Marko 11:25, NIV)
Če povzamemo, odpuščamo Gospodu od pokorščine. To je izbira, odločitev, ki jo sprejmemo. Vendar pa, ko delamo svoj del odpuščanja, odkrijemo, da je ukaz odpuščanja za naše dobro in prejmemo nagrado odpuščanja, ki je duhovna svoboda.
