Bardo Thodol, Osvoboditev s posluhom v vmesnem stanju je splošno znan as Tibetanska knjiga mrtvih. Spada med najbolj znana dela budistične literature.
Pisanje je najbolj znano kot vodnik skozi vmesno stanje (ali bardo ) med smrtjo in ponovnim rojstvom. Vendar pa lahko nauke v knjigi beremo in cenimo na različnih in subtilnih nivojih.
Poreklo
Indijski mojster Padmasambhava je prišel v Tibet v poznem 8. stoletju. Tibetanci se ga spominjajo kot Guruja Rinpocheja ("žlahtni mojster"), njegov vpliv na tibetanski budizem pa je neprecenljiv.
V skladu s tibetansko tradicijo je Padmasambhava sestavil Bardo Thodol kot del večjega dela, imenovanega Cikel miroljubnih in hudobnih božanstev . To besedilo je napisala njegova žena in študent Yeshe Tsogyal, nato pa ga je skril v Gampo Hills v osrednjem Tibetu. Besedilo je v 14. stoletju odkrila Karma Lingpa.
Obstaja tradicija in potem obstajajo učenjaki. Zgodovinska štipendija kaže, da je delo imelo več avtorjev, ki so ga napisali v dolgih letih. Trenutno besedilo izvira iz 14. ali 15. stoletja.
Razumevanje Bardo
Pokojni Chogyam Trungpa je v svojem komentarju na Bardo Thodol pojasnil, da bardo pomeni "vrzel" ali interval suspenzije in da je bardo del naše psihološke sestave. Bardo izkušnje se nam dogajajo ves čas v življenju, ne šele po smrti. " Bardo Thodol" lahko beremo kot vodnik po življenjskih izkušnjah, pa tudi kot vodnik po času med smrtjo in ponovnim rojstvom.
Znanstvenica in prevajalka Francesca Fremantle je v svojem delu Svetlobna praznina dejala, da se je "prvotno bardo skliceval le na obdobje med enim in drugim življenjem. To je še vedno običajni pomen, ko se omenja brez kakršne koli kvalifikacije." Toda "Če še bolj izpopolnimo razumevanje bistva bardo, ga lahko nato uporabimo za vsak trenutek obstoja. Sedanji trenutek je zdaj nenehno bardo, vedno suspendiran med preteklostjo in prihodnostjo."
Bardo Thodol v tibetanskem budizmu
Bardo Thodol se tradicionalno bere umirajoči ali mrtvi osebi, da se lahko osvobodi iz cikla samsare, če ga poslušamo. Mrtvega ali umirajočega človeka vodi skozi srečanja v bardo z gnusnimi in mirnimi božanstvi, lepimi in grozljivimi, ki jih je treba razumeti kot projekcije uma.
Budistična učenja o smrti in ponovnem rojstvu niso preprosta za razumevanje. Večino časa, ko ljudje govorijo o reinkarnaciji, pomenijo proces, s katerim duša ali neko bistvo posameznikovega jaza preživi smrt in se ponovno rodi v novem telesu. Toda po budističnem nauku o anatmanu ni duše ali "jaza" v smislu trajnega, celovitega, avtonomnega bitja. Kako to deluje, kako deluje ponovno rojstvo in kaj se prerodi?
Na to vprašanje nekoliko različno odgovarja več šol budizma. Tibetanski budizem uči takšne ravni uma, ki je vedno z nami, vendar tako subtilne, da se jih le malokdo zave. Toda v smrti ali v stanju globoke meditacije ta raven uma postane očitna in se pretaka skozi življenje. Metaforično ta globok um primerjamo s svetlobo, tekočim tokom ali vetrom.
To je le najbolj razlaga. Za popolno razumevanje teh naukov so potrebna leta študija in prakse.
Skozi Bardo
Znotraj bardo imajo bardos, ki ustrezajo trem trupom Trikaje. Bardo Thodol opisuje te tri barde med smrtjo in rojstvom:
- Bardo trenutka smrti.
- Bardo vrhunske resničnosti.
- Bardo postajanja.
Bardo trenutka smrti
" Bardo Thodol " opisuje razpadanje jaza, ki ga ustvarjajo skandhe in odmikanje zunanje resničnosti. Zavest, ki ostane, doživlja resnično naravo uma kot osupljivo svetlobo ali svetilnost. To je bardo dharmakaya, vsi pojavi , ki se ne manifestirajo, so brez značilnosti in razlikovanja
Bardo vrhunske resničnosti
The " Bardo Thodol " opisuje lučke mnogih barv in vizije srditih in mirnih božanstev. Tisti, ki so v bardo, so izzvani, da se ne bojijo teh vizij, ki so projekcije uma. To je bardo sambhogakaya, nagrada duhovne prakse.
Bardo postajanja
Če je drugo bardo doživeto s strahom, zmedenostjo in nerealizacijo, se začne bardo postajanja. Pojavijo se projekcije karme, ki bodo povzročile preporod v enem od Šestih kraljestev. To je bardo nirmanakaya, fizičnega telesa, ki se pojavlja na svetu.
Prevodi
Obstaja več prevodov " Bardo Thodol " v tisku, med njimi pa je naslednji:
- WY Evans-Wentz (urednik) Lama Kazi Dawa-Samdup (prevajalec), " Tibetanska knjiga mrtvih ", 1927, 1960. To je bil med prvimi prevodi v angleščino in ga pogosto citiramo, čeprav so nekateri novejši bolj berljivi.
- Chogyam Trungpa in Francesca Fremantle, " Tibetanska knjiga mrtvih ", 1975. Komentar Chogyam Trungpa daje tej izdaji dobro izbiro.
- Robert A. Thurman (prevajalec), predgovor Njegove svetosti Dalajma, " Tibetanska knjiga mrtvih ", 1993. Prevodi profesorja Thurmana so vedno berljivi in zanimivi.
- Graham Coleman (urednik), Thupten Jinpa (urednik), Gyurme Dorje (prevajalec), predgovor Njegove svetosti Dalajlama, " Tibetanska knjiga mrtvih: prvi popolni prevod ", 2007. Celoten cikel miroljubnih in hudomušnih božanstev, "nekateri pa se niso pojavili v prejšnjih prevodih.
