- 35 Medtem ko je še govoril, je prišel od vladarja sinagoge nekaj hiše, ki je govorila: Hči tvoja je mrtva: zakaj si še naprej mojster? 36 Ko je Jezus slišal besedo, ki je bila izgovorjena, reče vladarju sinagoge: Ne boj se, samo veruj. 37 In nihče ni trpel, da bi mu sledil, razen Petra in Jakova ter Janezovega brata Janeza. 38 In pride v hišo vladarja sinagoge in vidi trmo in tiste, ki so jokali in silno zakričali.
- 39 In ko je vstopil, jim je rekel: Zakaj si to misliš in jočeš? damica ni mrtva, ampak spi. 40 In smejali so se mu, da bi se norčeval. Ko pa jih je vse odložil, vzame očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in vstopi, kjer je deklica ležala. 41 In vzel je damico za roko in ji rekel: Talitha cumi; kar se razlaga, Damsel, rečem tebi, vstani. 42 In takoj je vstala deklica in hodila; saj je bila stara dvanajst let. In začudili so se z velikim začudenjem. 43 In jim je nakazal, da jih nihče ne bi vedel; in zapovedal, naj ji da nekaj za jesti.
- Primerjaj : Matej 9: 18–26; Luka 8: 40–56
Ali lahko Jezus obudi mrtve?
Preden je Jezus nezavedno ozdravil žensko, ki je trpela dvanajst let, je bil na poti, da bi se udeležil hčere Jarius, vladarice lokalne sinagoge. Vsako takratno sinagogo je vodil svet starejših, ki ji je nato vodil vsaj en predsednik. Jarius bi bil tako pomemben človek v skupnosti.
Zanj je prišel k Jezusu na pomoč znamenje Jezusa slave, njegovih sposobnosti ali zgolj Jarius obupa. Slednje bi bilo verjetno glede na to, kako ga opisujejo, kako pada na Jezusova stopala. Tradicionalna krščanska eksegeza vztraja, da Jarius prihaja k Jezusu iz vere in da prav ta vera daje Jezusu možnost, da opravi svoj čudež.
Ime Jarius pomeni He se bo prebudil, signaliziral izmišljeno naravo zgodbe in poudaril povezavo s poznejšo zgodbo o Lazarusu. Tu je dvojni pomen: prebujanje iz fizične smrti in prebujanje iz večne smrti greha, da bi videli Jezusa za to, kdo in v resnici je.
Ta zgodba natančno zrcali tisto, ki se pojavi v dveh kraljih, kjer je preroka Elizeja obiskala ženska, ki se zanj zavzema za čudež z vzgojo mrtvega sina. Ko je ta zgodba pripovedovana v evangeliju po Mateju, je hči takoj poročena mrtva tako kot v Elizejski zgodbi, medtem ko tu hči začne biti samo bolna in se kasneje poroča o mrtvi. Če sem povsem iskren, se mi zdi, da to dramo še poveča.
Ko se odkrije smrt deklice, ljudje pričakujejo, da bo Jezus šel na pot, tako da je do sedaj ozdravil le bolne, mrtve ne dvignil. Jezus pa tega noče odvrniti, kljub temu, da se ljudje smejijo njegovi domišljiji. V tem trenutku naredi največji čudež doslej: dekle dvigne iz mrtvih.
Do tega trenutka Jezus ni pokazal moči nad verskimi tradicijami in zakoni, nad boleznijo, naravnimi elementi in nad nečistostjo. Zdaj demonstrira moč nad največjo silo v človeških življenjih: smrt sama. Pravzaprav so zgodbe o Jezusu moči nad smrtjo tiste, ki imajo največ čustvene sile in prav vera v njegovo moč nad lastno smrtjo je krščanstvo postavila kot novo religijo.
Ko je Elizej vzgojil fanta iz mrtvih, je to storil tako, da se je sedemkrat poklonil nad njim očitno obredno dejanje. Jezus pa to dekle vzgaja preprosto tako, da govori dve besedi (talitha cumi aramejski za young dekle, usta ). Ponovno mislim, da nam sporočajo, da je Jezus pomagal ljudem, da prestopijo tradicijo, ki se je preplavila, in se vrnejo k osebnim odnosom, tako med seboj kot z Bogom.
Zanimivo je, da je večina učencev ostala brez tega dogodka, samo Petru, Jakovu in Janezu. Ali naj bi to kazalo na njihovo prednost pred drugimi? So sploh kaj storili, razen da smo bili priča čudežu?
Zanimivo je tudi, da se Jezus vrne k svojim prejšnjim metodam in vsem naroči, naj molčijo, kaj se je zgodilo. Poglavje je začel z izgonom Legije demonov od človeka, ki mu je rekel, naj širi besedo o Božji moči na zelo nenavaden način, da konča zgodbo. Tu pa Jezus še enkrat ljudem opomni, naj sploh ne rečejo ničesar.
