Ker je sodobni humanizem tako pogosto povezan s sekularizmom, je včasih enostavno pozabiti, da ima humanizem tudi z njim povezano močno in zelo vplivno versko tradicijo. Ta verska tradicija je bila, zlasti v obdobju renesanse, predvsem krščanske narave; danes pa je postalo veliko bolj raznoliko.
Vsak verski verski sistem prepričanj, ki vključuje humanistična prepričanja in načela, bi lahko označili kot verski humanizem, zato bi krščanski humanizem lahko o nas mislili kot na vrsto religioznega humanizma. Mogoče bi bilo bolje opisati to situacijo kot humanistično religijo (kjer na obstoječo religijo vpliva humanistična filozofija), ne pa kot religiozni humanizem (kjer na humanizem vpliva, da bi bil religiozen po naravi).
Ne glede na to, o tem ne gre za verski humanizem. Verski humanizem deli z drugimi vrstami humanizma osnovna načela prevladujoče skrbi za človeštvo - potrebe ljudi, želje človeka in pomen človeških izkušenj. Za verske humaniste morata biti človeško in humano središče naše etične pozornosti.
Ljudje, ki so se opredelili za verske humaniste, obstajajo od začetka modernega humanističnega gibanja. Od štiriindvajsetih prvotnih podpisnikov prvega Humanističnega manifesta je bilo trinajst uniitarnih ministrov, eden je bil liberalni rabin, dva pa voditelja etične kulture. Pravzaprav so samo ustvarjanje dokumenta začeli trije enotni ministri. Prisotnost religioznega napora v sodobnem humanizmu je nesporna in bistvena.
Razlike
Kar razlikuje religiozni od drugih tipov humanizma, vključuje osnovne stališča in poglede na to, kaj naj bi pomenil humanizem. Verski humanisti svoj humanizem obravnavajo na religiozen način. To zahteva opredelitev religije s funkcionalnega vidika, kar pomeni prepoznavanje določenih psiholoških ali socialnih funkcij religije kot razlikovanje religije od drugih verskih sistemov.
Funkcije religije, ki jih pogosto navajajo verski humanisti, vključujejo stvari, kot so izpolnjevanje družbenih potreb skupine ljudi (na primer moralna vzgoja, skupni prazniki in spominska praznovanja ter ustvarjanje skupnosti) in zadovoljevanje osebnih potreb posameznikov (npr. prizadevanje za odkrivanje smisla in namena v življenju, sredstva za spopadanje s tragedijo in izgubo ter ideale, da nas zdržijo).
Za verske humaniste je to, kar sploh pomeni religija; kadar doktrina posega v zadovoljevanje teh potreb, potem religija ne uspe. Ta odnos, ki dejanje in rezultate postavlja nad doktrino in tradicijo, se precej dobro spopada z bolj osnovnim humanističnim načelom, da je treba odrešenje in pomoč iskati le pri drugih ljudeh. Ne glede na naše težave bomo rešitev našli le v lastnih prizadevanjih in ne bi smeli čakati, da pridejo bogovi ali duhovi in nas rešijo naših napak.
Ker se religiozni humanizem obravnava kot družbeni in osebni kontekst, v katerem si človek lahko prizadeva doseči takšne cilje, se njihov humanizem izvaja v religioznem okolju z druženjem in obredi na primer kot z društvi za etično kulturo ali z združenji, povezanimi z Društvo za humanistični judaizem ali Unitaristično-univerzalizem. Te skupine in mnogi drugi izrecno opisujejo sebe kot humanistično v modernem, religioznem smislu.
Nekateri verski humanisti segajo dlje kot preprosto trdijo, da je njihov humanizem religiozne narave. Po njihovem mnenju lahko zadovoljevanje prej omenjenih družbenih in osebnih potreb pride le v kontekstu religije. Pokojni Paul H. Beattie, enkratni predsednik štipendije verskih humanistov, je zapisal: Ni boljšega načina za širjenje nabora idej o tem, kako je najbolje živeti, ali okrepiti zavezanost takim idejam kot pa sredstva verske skupnosti.
Tako je on in podobni ljudje trdili, da ima človek možnost, da bodisi ne izpolni teh potreb bodisi da je del religije (čeprav ne nujno s tradicionalnimi, nadnaravnimi verskimi sistemi). Vsa sredstva, s katerimi si človek prizadeva izpolniti takšne potrebe, so po definiciji religiozne narave, vključno s posvetnim humanizmom, čeprav bi se to zdelo v nasprotju z vidiki.
