Katoličani verjamejo, da rimski škof podeduje plašč Petra, apostola Jezusa Kristusa, ki mu je bila zaupana uprava njegove cerkve, potem ko je umrl. Peter je odpotoval v Rim, kjer naj bi ustanovil krščansko skupnost, preden je bil mučen. Vsi papeži so torej Petrovi nasledniki ne le kot vodilni krščanski skupnosti v Rimu, ampak tudi kot vodja krščanske skupnosti na splošno in ohranjajo neposredno povezavo s prvotnimi apostoli.
Peter njegov položaj voditelja krščanske cerkve sega v Matejev evangelij:
- In pravim tudi tebi, da si Peter in na tej skali bom zgradil svojo cerkev; in vrata pekla ne bodo prevladala nad njim. In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš navezal na zemljo, bo na nebesih vezano; in kar boš na zemlji izgubil, bo v nebesih izgubljeno.
(Matej 16: 18-19)
Papeško prvenstvo
Na podlagi tega so katoličani razvili nauk o papskem prvenstvu, ideji, da je papež kot naslednik Petra poglavar svetovne krščanske cerkve. Čeprav je v glavnem škof v Rimu, je mnogo več kot le prvi med enakovrednimi, je tudi živi simbol enotnosti krščanstva.
Tudi če sprejmemo tradicijo, da je bil Peter mučen v Rimu, pa ni neposrednih dokazov, da je tam ustanovil krščansko cerkev. Verjetno se je krščanstvo v Rimu pojavilo nekje med 40. leti, približno dve desetletji, preden bi Peter prišel. Da je Peter ustanovil krščansko cerkev v Rimu, je bolj pobožna legenda kot zgodovinsko dejstvo, povezava med Petrom in rimskim škofom pa Cerkev še ni bila jasno razkrita do vladanja Leva I v petem stoletju.
Ni nobenega dokaza o tem, da je nekoč, ko je bil Peter v Rimu, deloval kot kakršen koli upravni ali teološki voditelj, zagotovo ne kot bishop na način, kako danes razumemo pojem. Vsi razpoložljivi dokazi kažejo na to, da ne obstaja monoepiskopska struktura, ampak namesto odborov starešin ( presbyteroi ) ali nadzornikov ( episkopoi ). To je bilo običajno v krščanskih skupnostih po vsem rimskem imperiju.
Šele v desetletjih v drugem stoletju pisma Ignacija Antiohijskega ne opisujejo cerkva, ki jih je vodil en sam škof, ki so mu pomagali samo prezbiterji in diakoni. Tudi ko je v Rimu dokončno mogoče identificirati enega škofa, pa njegove pristojnosti sploh niso bile takšne, kakršne danes vidimo pri papežu. Rimski škof ni razpisal koncil, ni izdal enciklik in ni iskal razreševanja sporov o naravi krščanske vere.
Nazadnje se položaj Rimskega škofa ni štel za bistveno drugačnega od škofov v Antiohiji ali Jeruzalemu. V kolikor je rimski škof podelil kakršen koli poseben status, je bil bolj posrednik kot vladar. Ljudje so apelirali na rimskega škofa, naj pomaga posredovati v sporih, ki izhajajo iz vprašanj, kot je gnosticizem, da ne dajo dokončne izjave o krščanskem pravoslavju. Precej dolgo je minilo, preden se je rimska cerkev aktivno in samostojno vmešala v druge cerkve.
Zakaj Rim?
Če je malo ali nič dokazov, ki bi Petra povezali z ustanovitvijo krščanske cerkve v Rimu, kako je potem in zakaj Rim postal osrednja cerkev v zgodnjem krščanstvu? Zakaj ni bila {širša krščanska skupnost osredotočena na Jeruzalem, Antiohijo, Atene ali druga večja mesta bližje mestu, kjer je začelo krščanstvo?
Presenetljivo bi bilo, če bi rimska cerkev prevzela vodilno vlogo, navsezadnje je bilo politično središče rimskega imperija. V Rimu in okolici je živelo veliko število ljudi, zlasti vplivnih. Veliko ljudi se je skozi politične, diplomatske, kulturne in komercialne podvige ves čas vozilo skozi Rim.
Edino naravno je, da bi bila že zgodaj tukaj ustanovljena krščanska skupnost in da bi ta skupnost končala, vključno s številnimi pomembnimi ljudmi. Hkrati pa rimska cerkev nikakor ni rule nad krščanstvom na splošno, ne tako, kot danes vlada Vatikan nad katoliškimi cerkvami. Trenutno papež obravnava, kot da ni zgolj škof rimske cerkve, ampak škof vsake cerkve, medtem ko so lokalni škofje zgolj njegovi pomočniki. Razmere so bile v prvih stoletjih krščanstva radikalno drugačne.
