Kaj je papeštvo?
Papeštvo ima v katoliški cerkvi duhovni in institucionalni pomen in zgodovinski pomen.
- Papeštvo se v kontekstu katoliške cerkve nanaša na papeško urad, naslednika svetega Petra in avtoriteto, ki jo papež izvaja v tej službi.
- Kadar se zgodovinsko uporablja, se papeštvo nanaša na določen papežev čas na funkciji ali na versko in kulturno silo Katoliške cerkve navzdol skozi zgodovino.
Papež kot Kristusov vikar
Rimski papež je vodja vesoljne Cerkve. Imenujejo ga tudi papež, Sveti sveti oče, in kar Kristusov vikar, papež je duhovna glava vsega krščanstva in vidni simbol enotnosti v Cerkev.
Prva med enakimi
Razumevanje papeštva se je sčasoma spremenilo, saj je Cerkev spoznala pomen vloge. Ko so ga nekoč obravnavali zgolj kot primus inter pares, je prvi papež med enakovrednimi, papež Rim, ker je bil naslednik svetega Petra, prvega od apostolov, vreden največjega spoštovanja katerega koli od škofov Cerkve. Iz tega je nastala ideja o papežu kot razsodniku sporov in že zelo zgodaj v cerkveni zgodovini so se drugi škofje v doktrinarnih argumentih zavzemali za Rim kot središče ortodoksije.
Papeštvo, ki ga je ustanovil Kristus
Vendar so bila semena za ta razvoj že od začetka. V Mateju 16:15 je Kristus vprašal svoje učence: Kdo pravite, da sem? Ko je Peter odgovoril: Vi ste Kristus, sin živega Boga, Jezus je povedal Petru da mu to ni razkril človek, Bog Oče.
Peter s ime je bil Simon, toda Kristus mu je rekel: Ti si Peter grška beseda, ki pomeni rock in na tej skali bo zgradil mojo Cerkev. In vrata pekla ne bodo prevladala nad njim. Iz tega izhaja latinska fraza Ubi Petrus, ibi ecclesia : Kjer koli je Peter, tam je Cerkev.
Vloga papeža
Ta vidni simbol enotnosti je katoliškim vernikom zagotovilo, da so člani ene svete katoliške in apostolske Cerkve, ki jo je ustanovil Kristus. Toda papež je tudi glavni upravitelj Cerkve. Imenuje škofe in kardinale, ki bodo izvolili njegovega naslednika. Je končni razsodnik tako upravnih kot doktrinarnih sporov.
Medtem ko doktrinarne zadeve običajno rešuje ekumenski koncil (sestanek vseh škofov Cerkve), lahko takšen svet skliče samo papež, njegove odločitve pa niso uradne, dokler jih papež ne potrdi.
Papeška nezmotljivost
En tak koncil, prvi vatikanski koncil iz leta 1870, je priznal nauk o papeški nezmotljivosti. Medtem ko nekateri nekatoliški kristjani menijo, da je to novost, je ta nauk preprosto popolno razumevanje Kristusovega odziva na Petra, da mu je Bog Oče razodel, da je Jezus Kristus.
Papeška nezmotljivost ne pomeni, da papež nikoli ne more storiti ničesar narobe. Ko pa podobno kot Peter govori o vprašanjih vere in morale in namerava poučiti celotno Cerkev z opredelitvijo nauka, tudi Cerkev verjame, da je zaščiten s Svetim Duhom in ne more govoriti napačno.
Poziv papeške nezmotljivosti
Dejansko priklic papeške nezmotljivosti je bil zelo omejen. V zadnjem času sta samo dva papeža razglasila nauke Cerkve, oba povezana z Devico Marijo: Pij IX je leta 1854 razglasil Marijino brezmadežno spočetje (nauk, ki si ga je Marija zamislila brez madeža prvotnega greha); in Pij XII je leta 1950 izjavil, da je bila Marija na koncu svojega življenja telesno prevzeta v nebesa (nauk o vnebovzetju).
Papeštvo v modernem svetu
Kljub zaskrbljenosti glede nauka o papeški nezmotljivosti so v zadnjih letih tako nekateri protestanti kot nekateri vzhodni pravoslavci izrazili zanimanje za institucijo papeštva. Priznavajo zaželenost vidne glave vseh kristjanov in globoko spoštujejo moralno silo urada, še posebej, kot jo izvajajo nedavni papeži, kot sta Janez Pavel II in Benedikt XVI.
Kljub temu je papeštvo eden največjih kamen spotike pri ponovni združitvi krščanskih cerkva. Ker je bistveno za naravo katoliške cerkve, ker jo je ustanovil sam Kristus, je ne moremo opustiti. Namesto tega moramo kristjani dobre volje vseh poimenovanj začeti dialog, da bi poglobljeno razumeli, kako naj bi nas papeštvo združilo, namesto da bi nas razdvajalo.
