Previdnost je ena od štirih kardinalnih vrlin. Tako kot druge tri je tudi vrlina, ki jo lahko izvaja vsakdo; za razliko od teoloških vrlin kardinalne vrline same po sebi niso božji darovi z milostjo, ampak izraščanje navade. Vendar lahko kristjani rastejo v kardinalnih vrlinah s posvečevanjem milosti in tako lahko preudarnost prevzame nadnaravno razsežnost in tudi naravno.
Kaj previdnost ni
Mnogi katoličani mislijo, da se previdnost preprosto sklicuje na praktično uporabo moralnih načel. Govorijo na primer o odločitvi, da gremo v vojno kot o "preudarni sodbi", nakazujejo, da se razumni ljudje v takšnih situacijah ne morejo strinjati glede uporabe moralnih načel, zato je mogoče takšne sodbe podvomiti, vendar jih nikoli popolnoma razglasiti za napačne. Gre za temeljno nerazumevanje previdnosti, ki je, kot je povedal Fr. John A. Hardon ugotavlja v svojem Sodobnem katoliškem slovarju: "Pravilno znanje o stvareh, ki jih je treba storiti, ali širše, o stvareh, ki jih je treba storiti, in o stvareh, ki bi se jim bilo treba izogniti."
"Pravi razum uporabljen v praksi"
Kot ugotavlja Katoliška enciklopedija, je Aristotel previdnost opredelil kot recta ratio agibilium, "pravi razlog, uporabljen v praksi." Pomemben je poudarek na "prav". Ne moremo preprosto sprejeti odločitve in jo nato opisati kot "bonitetno sodbo". Previdnost zahteva, da ločimo, kaj je prav in kaj narobe. Tako, kot piše oče Hardon, "je intelektualna vrlina, s katero človek v kateri koli zadevi prepozna, kaj je dobro in kaj zlo." Če zlom zmotimo za dobro, ne izvajamo preudarnosti v resnici, pokažemo svoje pomanjkanje.
Preudarnost v vsakdanjem življenju
Kako torej vemo, kdaj izvajamo preudarnost in ko se preprosto prepustimo lastnim željam? Oče Hardon ugotavlja tri stopnje previdnosti:
- "skrbno svetovati sebi in drugim"
- "pravilno presoditi na podlagi razpoložljivih dokazov"
- "ostale dejavnosti usmerjati v skladu z normativi, določenimi po preudarni presoji."
Neupoštevanje nasvetov ali opozoril drugih, katerih sodba se ne ujema z našo, je znak neprevidnosti. Možno je, da imamo prav, drugi pa narobe; mogoče pa je ravno obratno, še posebej, če se ne strinjamo s tistimi, katerih moralna presoja je na splošno trdna.
Nekaj zaključnih misli o preudarnosti
Ker lahko previdnost z daru milosti prevzame nadnaravno razsežnost, moramo skrbno oceniti nasvete, ki jih prejmemo od drugih s tem v mislih. Ko na primer papeži izrazijo svojo sodbo o pravičnosti določene vojne, bi morali ceniti, da so bolj kot ne nasveti, recimo, nekoga, ki bi moral denarno zaslužiti iz vojne.
In vedno moramo imeti v mislih, da opredelitev previdnosti od nas zahteva pravilno presojo. Če se naša sodba po dejstvu izkaže za napačno, potem nismo naredili "preudarne sodbe", temveč neupravičene, zaradi česar bomo morda morali popraviti.
